Pred nedavnim, se je v meni prebudila nova strast. Začutil sem namreč, da je 750ka nekaj zares lepega in enkratnega, in bi ga zato želel imeti doma. Najbolj me navdušujejo starejši letniki, predvsem tisti z kovinsko armaturko. Ne spoznam se dobro na fičote in zato še ne znam pravilno definirati, kateri od različic mi je najbolj pri srcu a to v moji zgodbi niti ni najpomembneje.
Mojemu začetnemu entuziazmu je namreč sledila takojšnja iskalna akcija. Začel sem razmišljati kdo vse v naši okolici ima fičkota, vendar je stvar izpadla zahtevnejša, kot sem mislil. Spomnil sem se stričevega fička a bog ve kje je končal, ko ga je prodal za 7.000SIT, pa sosedovega, ki ga že davno ni več, imeli so ga tudi v sosednji vasi, ne enega ampak tri in vsi so izginili. Iz obupa sem svojo poizvedovalno akcijo razširil na svojo nono in ostalo žlahto in v tednu dni bil na sledi dvema fičkoma. Za prvega smo ugotovili da je izginil neznano kam, nasprotno pa smo drugega odkrili po dobrih dveh urah lutanja po zapuščenih kmetijah in odkrili da je beli fičko letnik približno 70. še vedno pri hiši. Še vedno pa ni ravno dober časovni termin za pločevino.
Ko sm izza ovinka stare zapuščene kmetije pogledal proti robu gozda sem zagledal osamljeno podobo belega fičkota. Lahko si predstavljate, da je bilo navdušenje najprej zelo veliko, saj se mi je uresničila velika želja in da bom postal ponosni lastnik fičkota a se je moje veselje v zelo kratkem času sprevrglo najprej v obup, nato jezo in nakoncu v veliko žalost, ki me še ni prav popustila.
Fičko je izgledal zelo klavrno. Barva se je iz vseh delov luščila, nekatera stekla so manjkala nekaterih luči ni bilo več, volanski obroč je manjkal, koles ni bilo, zemlja je segala čez prag in trava je poganjala tam, kjer bi morali biti predpražniki. Slehrni pleh na tej žalostni karoseriji je bil prerjavet in preluknjan in tudi jaz kot velik mehanični amater sem zaslutil, da temu dedku ni več pomoči. Ko sm ga pogledal v masko se mi je zdelo da je neizmerno žalosten in objokan. Veliko prepozno sem se zaljubil v ta avto, prepozno da bi rešil tega ubožca.
Na mojo veliko žalost, smo ga zapustili tam takšnega kot smo ga našli in s strtim srcem odšli domov v upanju, da bomo našli kakšnega fičota, ki ga bomo lahko rešili propada.
Zanimivo pa je bilo tudi to, da smo naslednji dan prav tega fičota videli pri kontejnerju za kosovne odpadke. Bil je cel preluknjan in zmečkan in bližala se mu je zadnja ura, ko bo končal v sprešani kocki namenjeni v pretapljanje. Za nameček, pa sem po TV zvečer videl še kako so po akciji Očistimo slovenijo na idrskem našli več fičkotov in bil sm jim fuuuuuuuul fovšljiv.
